Razvajanje

Uf, kakšna kriza. Cel dan sem tečen kot gnoj. Temu se reče ustvarjalna kriza, ko bi rad delal, pa ne morem. Čez dober teden imam razstavo pa še nimam del pripravljanih. Jasno, da sem penast kot kit. Malo sem umiril situacijo, ko sem se umaknil od Nine in Erika po kosilu, k frizerki Mateji (zelo priporočam!) in se prepustil njenim idejam. Dal sem si tudi prebarvati lase! V salonu sem bil tri ure in bilo je prav fajn z izjemo skelečega skalpa. Ne spomnim se kdaj sem bil nazadnje pri frizerju. Ponavadi se sam pobrijem, ali pa me Nina postriže. Preden izgubim lase na glavi pa sem se hotel malo razvajat. Kakšno barvo skrivam pod folijo pa drugič. Lahko pa ugibate, če želite?

Bolniška z Erikom

Erik je torej doma, danes je že boljše, a urolog je rekel, da bo drug teden moral na eno mini operacijo, kjer mu bojo z manjšo narkozo odstranili zaraščeno kožico z glavice in očistili infekt, ki je postal pod njo. Uf, kakšni detajli, oprosti Erik, sej se že skoz sprašujem o etiki tega izpostavljanja privatnega v javnem. Pa sej bo kmalu ledena doba in si bomo z računalniki samo še ogrevali prostore. Tako sem včeraj bil z Erikom cel dan skupaj in bilo je lepo, nič kaj preveč ga ni bolelo in igrala sva se namizne igre. Pri igri Spomin je neverjetno spreten in zdaj vem, zakaj ima v vrtcu znak slona, ker ima slonji spomin. Neverjeten je. Zapomni si vsak detajl in ima super občutek za abstraktno razmišljanje. Večer smo si popestrili s koncertom vokalne skupine BIT v mali dvorani Slovenske filharmonije. Erik in Nina sta na moje začudenje zdržala ves prvi del! Dobro za Erikovo disciplino, potrpljenje, kulturo poslušanja in vse kar sodi zraven.

Danes smo šli na pregled k že omenjenemu urologu v Klinični center, potem pa k naši zdravnici Dragoševi. Kasneje sem šel na banko, da zvem kaj je za en honorar prišel na moj račun in mi niso znali pomagat (kakšna banka), potem sem se pomnil in šel na Davčno upravo urejat za normirane stroške za leto 2007 v sobo 221. Zgleda, da bom zopet posloval z možnostjo priznanja 40% normiranih stroškov. Jupi! Ko sem to uredil, sem ugotovil, da morem it še na Miklošičevo na ZZZS in tam so me iz sobe 36 napotili v sobo 43, kjer sem vprašal kako je z bolniško v mojem primeru, ko imam status samostojnega kulturnega delavca, ker pač do zdej nisem tega izkoriščal. Pa so mi vse razložili, zato sem šel nazaj k Erikovi pediatrinji in uredil bolniški list zase in za Nino (so mi napačno izpisali list, bo treba še enkrat it), potem pa z njim na davčno upravo v sobo 221, kjer so mi zadaj napisali koliko sem lani zaslužil in potem sem s tistim listom zopet šel na Miklošičevo, na prednji list napisal številko mojega računa in ko je gospa prišla z malice al'nevemkje, potem sem ji to oddal. Seveda ni bilo vse vredu, ker sem lani bil za polovičko zaposlen v galeriji v SG-ju, zato sem moral od doma narediti sken dohodninske napovedi in to poslat gospe v sobo 43 na ZZZS-ju. Upam, da je zdej to to. Sej ni bilo tako hudo danes, sam cel dan ti gre, bi mi lahko dali nadomestilo za bolniško + en dan za birokracijo. To bi si Švicarji ziher spomnili, če se že niso, pedantneži. Nina, ki ima švicarsko državljanstvo, je dobila pred dnevi list na katerem Švicarski konzulat svari švicarske državljane pred možnostjo velikega potresa v Ljubljani in na širšem območju zahodne Slovenije. Tam je vse pisalo kako se pripravit itd. Pa smo si kupili vodo in baterijo, zdej si moremo še kakšne dekce prirpravit, ko bo zima, ker nikoli ne veš. Pač, švicarski sindrom nas je prijel, ker če oni pravijo, potem bo pa že držalo.

Erik na urgenci

Danes sva z Erikom po vrtcu šla malo v Tivoli na igrala in ko sva se odpravljala domov s kolesom je pojamral, da ga lulek boli. No, to se je stopnjevalo do te mere, da se je začel po večerji jokat in jokat in kar ni nehal, pa ga je malo banja umirila, pa spet. Sem šel na skupščino PJ in me je poklicala Nina z glasnim jokom od Erika v ozadju. Sposodili smo si od Matjaža in Jelke avto in odšli na Metelkovo na urgenco (hvala Jelki za posredovane informacije), oni pa so nas po pregledu napotili na kirurgijo. Tam smo zvedeli, da je to zelo pogost pojav in da ni to tako hudo. Hm, tamali je precej zdelan in mislili smo, da ne more lulat, a kot kaže bo vse ok. Sva se že zbala z Nino, da ga bodo morali obrezati. Zdej je nastopila bolniška, zato grem spat.

Sedi pet! Pravna Cum laude!

Danes popoldne nas je zopet nekaj prostovoljcev skupine Perpetuum Jazzile sedelo na stolih na Pravnem faksu, kjer nas že po default-u najamejo za popestritev podeljevanja diplom. Ne morem mimo tega, da je vedno neverjeten odstotek tistih, ki končajo faks z oceno odlično Cum laude. Res neverjetno... mogoče so sami geniajci tam, ali pa ima faks prenizek kriterij. (Ja, ziher!) No, kakorkoli že, danes je bilo prisotno ljudstvo navdušeno nad nastopom in na sploh dobre volje, tako da je bilo Cum laude, kljub zelo zaspanemu vremenu, ki plava nad nami te dni.

Orlovo gnezdo

Za nami je vikend pustovščina. Bili smo na Kehlsteinu, znanemu tudi kot Orlovo gnezdo, lepi pokrajini v južni bavarski v Nemčiji - Berchtesgarden, Königssee. Pustolovčina je bila večja že zaradi tega, ker je to za Erika bila prva daljša vožnja z busom, med drugim pa smo šli tudi v rudnik kamene soli z majhnim vlakcem, ter pluli s splavom 300 m pod zemljo v podzemnem jezeru. Lepa jesen! Čez nekaj dni pa zopet v Salzburg na koncert Take6 z Nino in Matejevimi prijatelji. Več o naši vikend pustolovščini na Nininem blogu.

Bar Muca

Merkatorjev bar Muca, eden tistih barov v katerem mislim, da nikoli nisem bil, a vem, da ga bom pogrešal, saj je ta avtohtonost soc-barov izginila iz prestolnice. Kromirani šanki, steklo in les. Ja, zaprli so ga in čez cesto je luknja namesto Šumija. Zdej bo pa ziher nekaj fensi tam. Me prav zanima kaj?

Telovadba ŠK Tabor

Erika sa z Nino vpisala k telovadbi v ŠD Tabor. Dobil je luštno majico z napisaom ŠD Tabor in lahko rečem, da je Erik navdušen. Tekanje, gimnastika, skrivanje, pihanje kolen, itd. Zanimiva secesijska stavba je še zmeraj kr praktična za telovadce zgleda, ker je kar gužva. Telovadba je ob torkih in petkih.

Post Breakbeatnikk

Ta kratek posnetek je bil narejen na delavnicah/prezentacijah Breakbeatnikk festivala 2006, v Ljubljani. Zraven Killa Kele sta MC Trip and DJ Skeletrik. Ekipa Spitkingdom.uk (že omenjeni+MC Spider, Rookwood) je super. So čisto preprosti in skromni ljudje. Koncert je bil noro dober in redkokdaj grem na kakšne koncerte, zato mi je bilo sploh vse novo. Keli sem dam svoj CD, pa me je na koncertu postalo kr sram, da sem to naredil, ko je to kar on dela popolnoma nezemeljsko. Sam je imel približno 45 minut solo beatbox programa. Med drugim sta me v bistvu najbolj impresionirala DJ Fu in Jungle Drummer, z Boštjanom pa sva vztajala do pol štirih zjutraj, ko se je žur šele začenjal. Irenca uboga, pa je zaradi želodca odšla že prej domov in pravzaprav ni kaj dosti slišala.

Killa Kela

Ravno sem z delavnice fesivala Breakbeatnikk 2, ki se letos dogaja v prostorih Viba filma. Delavnice, oz. bolj prezenztacije letošnjih angleških multikreativcev so bile zelo inspirativne. Med drugimi sem spoznal tudi beatboxerja, ki je inspiriral že mnoge, Killa Kelo in druge. Skromen fant (delal že z Justin Timberlakom - mu nisem povedal, da smo ga prehiteli na lestvi najbolj prodajanih plat pri nas) , ki me je prestavil svoji ekipi in s katerimi sem se kr mogel za naše medije fotkat skupaj z njimi, tako da če me kje vidite z njim - nič slabega nisem hotel, me je kr zraven potegnil. Sem mu dal svoj CD, pa me prav zanima če mi bo kaj odpisal. Muzika, ki jo bomo danes slišali na koncertu v Ljubljani, je nora. Mene pa je poleg Spitkingdom Crew in K.Kele najbolj inspirirala predstavitev DJ Fuja in Jungle Drummerja. Človek, ki v živo tako hitro bobna, da ti sploh ni jasno. Pa ne gre za tehniko, ampak feeling. Strcach in live d'n'b. Več dopišem po koncertu.

Nov vodnjak na domačem dvorišču

Danes so montirali repliko Robbovega vodnjaka, ki je bil postavljen v originalu v istem letu, kot naša hiša na Mestnem trgu. A to pomeni, da mi tudi rabimo repliko? Sigurno potrebujemo novo streho in fasado, če ne se bomo razpadli. Evo, dragi Ericsson fotoaparat mi je bil pri roki, ko sem ujel trenutek montaže vodnjaka oz. novega zvonika ljubljanske stolnice. :)

Cosmo Party

Cosmo Party se še zmeraj dogaja. Mi na odru nismo nič slišali, spodaj folk pa tud ne. Ma, glavno, da je bil žur, bi kdo rekel. Kakorkoli že, VIP žuri nam prinašajo finance za naše nove podvige (Južna Amerika, Ukrajina?) in da pokrijemo stare dolgove. Setlist: Ne zameri mi, Čudna noč, As, Drugačna. Drugače pa ne vem kaj naj si mislim o tem Cosmopolitanu? Revija za konzjumrke, revija, ki ti ponuja izdelke, ki te usmerja, da si zato, da bi kupoval. Brezveze, a ni? Kje je potem sreča? Vsekakor tisti, ki prodajajo vedo, da je sreča v ljudeh tam, kjer je ni. Hočem povedat, da trgovci vedo, da si ljudje vedno želimo tistega kar nimamo in ne moremo imet. Tisto kar imamo pa nam je samoumevno, da je tukaj in v naši zavesati porinjeno v pozabo in nepomembnost. Kot je kolega Brejc nekoč izjavil, da je tisto kar je blizu daleč, tisto kar je daleč pa blizu - sodobni svet sloni na tem izreku. Pa sej nisi edini Cosmo, sorry ker sem se ravno nate spravil. Slačilnico smo pa imeli največjo do sedaj, celo nadstropje v Nami.

VIP

Perpetuum Jazzile zveni vedno boljše, kar mi je v veliko veselje, se ve! Imamo fazo VIP koncertov, danes recimo celo dva. Kljub zgodnji uri, smo v Bernardinu v enajstetu na close-mirofone zazveneli solidno za prvič. Peli smo: Ne zameri mi, Čudna noč, Just one of Those Things, Samo nasmeh in Java Jive. Na poti tja in nazaj smo poslušali posnetek našega koncerta z Mansound. Zveni noro dobro. Vse pohvale našemu novemu toncu! Uf, tole primorsko lepo vreme pa me ima, da bi kar ostal dol, si kupil kakšno staro hiško s pogledom na morje in dihal ta mili zrak (pozimi bi pač zakuril). Killa Kela je v soboto v Ljubljani. Grem na beatbox delavnico in na koncert. Se Ya!

Rijunijan

Včeraj smo se po slabih petnajstih letih dobili s sošolkami in sošolci iz srednje šole (za oblikovanje in fotografijo - smer grafično oblikovanje) saj bi se na cesti kaj kmalu zgodilo, da bi se z lahkoto zgrešili. Leta naredijo svoje in pogovori o otrocih in prostem času, ki ga ni, je normalna stvar. Kaj bolj tipičnega za srednjo šolo, kot pica in pomfri in včeraj zopet na včerajšnjem jedilniku. Hvala organizatorkama Nini in Nataliji za dobro potezo! Nekaterim se je srečanje končalo ob zgodnjih jutranjih urah na dislociranih enotah, na fotki pa sta ena glavnih krivcev, da nadaljujem pot kot slikar, sošolca Žiga Kariž in Marko Zorović.

Križ na nebu

Če bi bil veren, bi si še kaj mislil ob tej fotki, ki sem jo posnel na svojem balkonu. Verska vprašanja, ki si jih z Nino med seboj postavljava, ker naju obkroža vedno več prijateljev, ki so adventisti, naju zaradi nezmožnosti dojemanja nekaterih, za njih neizpodbitnih, dejstev še zmeraj definira kot ateista. Vprašanja o večnem življenju, Zemlji kot prekletem mestu, o iskanju nebes, ideje nečesa, kar šele pride, o Jezusu, ki je umrl z nas. No, takšnih stvari ne razumeva in sam mislim, da je to kar ti dajo starši pomembno in da ima vsak svoje starše, če smo pa v preteklosti imeli vsi ene in iste, pa je težko vedeti. Sej bi še kaj o znanosti, pa je to ponavadi z vero skregano. (Aja, ta križ na nebu sta seveda naredili letali, ali kdo drug). Pa toliko je različnih verstev po svetu, da je to kr hudo, a ni? To sem že večkrat povedal na glas. Mislim, da vera ne sme biti javna, ampak mora ostati privatna, saj se drugače neti preveč požarov. Ljudje smo pa po naravi takšni in narava je pač takšna kot je in kako je nastala je ponavadi škoda zgubljati besede, lahko pa malo sanjarimo. Tukaj in zdaj!

Ipanema od Perpetuum Jazzile

Girl fro Ipanema / Garota de Ipanema je nastala z materialov, ki so nekaj let čakali na montažo pesmi Igra. In ker sem se zaštrikal s pretirano zakompliciranim konceptom, sem sklenil kompromis in iz materialov naredil Ipanemo, dodal ozadje s potovanja na Hvar in posnetkov iz spletnih strani, kjer se vidi malo Brazilije. Nič kaj pretirano sofisticirano, a za PJ pacentiozo čist ok. Mislim, to smo mi... preveč energije, vsekakor. Na videu so sicer še stari člani PJ, ki niso sodelovali pri studijskem snemanju komada, manjka pa jih tudi kar nekaj. Več itak zvete na www.perpetuumjazzile.si. Seveda se ne branim vaših mnenj in komentarjev.

Pozabi Perpetuum Jazzile

Ja, nikoli ne pozabim Perpetuum Jazzile. To je praktično nemogoče, saj je skoraj vsakdan povezan s PJ. Sem pa zelo odlašal z digitalizacijo dveh videov, ki sem jih naredil pred letom ali več. Tale prvi je Pozabi. Kratka verzija pesmi iz albuma Pozabi, da se ti mudi (2003), z dolgimi kadri prizorov posnetih z mojega okna in balkona v Ljubljani. Star efekt Godfreya Reggia in drugih režiserjev, ki so cel dan pustili statično kamero na miru in v montaži posnetek skrčili na nekaj sekund, minut. Tako je recimo pri vzhajajočem soncu posnetek dolg 90 minut skrajšan na 7 sekund. Ostali posnetki so nastali na poti Ljubljana-Žalec, kjer smo bili leta 2004 gostje, pri nas edinega, a cappella festivala Sredi zvezd.