Brazilija in domače parade

Pozna se, da se je (istočasno kot jaz) naš predsednik Türk mudil v Braziliji, saj se je dan po moji vrnitvi pojavila brazilksa zastava (Ordem e progresso) na fasadi Bachus hiše na Kongresnem trgu v Ljubljani. Ko vidim to zastavo bi se takoj vrnil še za kakšen teden v Rio na Ipanemo, na hladno kokosovo mleko. Doma je skoraj vse v znamenju predporodne ihte in pospravljanja in če pomislim, da dobimo novo življenje v naš dom mi še vedno ni čisto jasno, da se to res dogaja, a takšno je življenje. Pravzaprav zelo hitro mineva. Miško (eden od dveh mačkov) je s svojim kamnom in endemom v mehurju prispeval k dramatičnosti moje odsotnosti pred tedni, pred kratkim pa smo zvedeli, da bo proces zdravljenja tega zapleta (pri katerem so mu povečali sečevod in predpisali posebno dieto) dolgotrajen tudi zaradi zelo redke paličaste bakterije v njegovem seču. Mimogrede, osebno mislim, da bo naš novorejenček manj stvari potreboval kot naš mačkon. Tale Miško nas je samo ta mesec stal toliko kot sem jaz zaslužil, tako malo za predstavo. Torej vsekakor ne pričakujemo drugega otroka ampak imamo doma itak še dva iz ceste, posvojena. Jutri imam rojstni dan in ga nerad praznujem, samo tako da boste vedeli zakaj sem ponavadi tako zadržan glede teh "osebnih proslav". Morda zato, ker sem preveč zares vzel vse te socialistične procese komemoracij in drugih proslav in vzdigovanj mnogih človeških oseb na pomembna mesta. Sem pač bolj skromne sorte. Vzroki za osebna praznovanja tičijo čisto nekje drugje. Morda že drug teden prijoka na svet Karin, tako ji bomo dali ime. Vse kaže na to, da raje praznujem druga rojstva. Samo da bo vse ok. Držite pesti!

Running sushi, končno pri nas

Kakšen dan. Po masaži se prileže še skok v neznano Supernovo, ker sem dobil namig o alternativni sushi restavraciji in kaj tam vidiva? Running sushi & wok. Kaj boljšega. Če bi delal v gostinstvu in imel kapital, bi to bila moja prva izbira za Ljubljano. Zdej manjka še samo en dober lokal s karaokami ;)

Nepozabna LA'TOUR 2008 s Perpetuum Jazzile

Kje smo bili? Noro, nepozabno, neverjetno. Čeprav sem s težkim srcem šel od doma zaradi pričakovanja podmladka, so me potovanja in vsi možni dogodki tako okupirali, da je teh nekaj tednov kar hitro minilo. Bili smo v Buenos Airesu, Paraná, Rosariu (Argentina), Coloniji (Urugvaj), São Paulu, ter mikavnem Riu de Janeiru, ter se prekomerno naužili lokalnih gurmanskih specialitet ter zelo žive kulture, plesa, ter norih ritmov Sambe iz vseh možnih gledišč, se prepustili natakarjem in njihovim dojemanjem tradicionalnih mer točenja žganic ter se na splošno izogibali dengastim tigrastim komarjem in drugim definicijam ustvarjalne besedne zveze. Na koncertih (ki so bili zelo ok doživetje za vse) v Braziliji so se kot naši gostitelji pojavili na odru Perseptom banda vokal ter BR6, ki sta najbolj produktivni in uspešni vokalni zasedbi iz južne poloble. Slednji so letos bogatejši za najvišjo svetovno nagrado v a cappelli glasbi CARA, za kategorijo najboljši jazz album leta. BR6 bomo s Perpetuum Jazzile gostili oktobra 2008 v Cankarjevem domu na koncertu Vokalna Xtravaganzza. Boštjan je z Ireno ostal v Riu še en teden, z zlomljeno nogo, ki mu jo je zagodel prevelik surferski val na Ipanemi. Verjamem, da bosta vsaj malo užila še tisto noro dobro esenco mesta, ki jo ponuja tamkajšnja soparna jesen. Ola pa!