Ko je najmanj časa, je čas za pobeg
Včasih se sprašujem kako bi bilo, če bi poslušal mojega profesorja za glasbo in nadaljeval z igranjem saxofona še v srednji šoli in mogoče še naprej? Verjetno bi mi bilo lažje pisati aranžmaje, ki so v moji glavi in jih težko spravim na plano, verjetno pa bi bil bolj hladen do glasbe? Kdo ve. Vem samo to, da sem pred kratkim odklonil priložnost, da začnem poučevati na moji srednji šoli (SŠOF) in to zaradi mojega hobija, glasbe, ki ji posvečam v zadnjih šestih letih neverjetno veliko časa. Xplozion (še zmeraj se nisem navadil na to ime) ima vedno večje ambicijie. Ker imamo premalo vaj, bomo imeli kmalu intenzivne vaje v Trenti.
Komentarji
ja, vcasih se tudi sama sprasujem, kako bi bilo ce nebi poskusila z vpisom na SSOF in ostala s skarjami v roki.. kako bi se zasukala zivljenska pot.. tako kot se je tvoja obrnila v drugo smer, ko nisi nadaljeval s studijem saksafona.. meni se zdi, da gres v pravo smer, da postajas vedno boljsi v vseh pogledih... in vedno znova pridemo do krizisc, kjer se je treba odlocit kako, kam naprej.. mislim, da imas se veliko casa za poucevanje, zdaj moras rakrivati in delati na svojih talentih.. srecno!