Leto 2008
Leto se je začelo, tako kot se bo končalo: z delom na učbenikih za slepo in slabovidno mladino. Lepo, da imamo že nekaj časa tako naročilo, le vedno malce natrpano proti koncu leta. Nina je bila poleg nosečnosti tudi študentka 2. letnika magisterija iz SRP (Specialistično rehabilitacijsko pedagogiko), kjer je opravila izpit iz neurologije. Izobraževala pa se je tudi na temo bibliotekarstva. V prvi vpogled je oddala teze za zaključek specializacije Pomoč z umetnostjo. Imamo zelo pridno žensko doma. Mesec pred porodom me je Nina pustila v Argentino, Urugvaj in Brazilijo na LA'Tour s Perpetuum Jazzile, ker smo tri tedne uživali v topli tropski jeseni in na odrih.
Od letošnjega letu mi je ostalo kar nekaj dogodkov v prekrasnem spominu. 17. maja sem rodila našo Karin čisto na tak način kot smo si želeli. A cappella koncert v Žalcu, kamor smo odšli še kot 3 članska družinica, naju je zgleda zdrmal. Naslednji dan, to je 10 dni čez uradni rok, na en dva tri, je bila deklica tu. Seveda je bil tudi Sašo zraven. Še isti dan sta naju obiskala Erik in Goga. Tok sva bili fit, da sva v torek že romali po Erika v vrtec, kjer je imel plesno predstavo. Junija so odšli naši nepravi stric, teta in bratranec Ivanec, živet in delat na jug Norveške v Mandal in »pri nas« na Mestnem trgu se je spet zgodila velika rošada. Mojca in Tomaž sta šla živet v Ivančevo stanovanje v Kamnik, dedi Matjaž je končno prišel do lastnega ateljeja v njuni bivši sobi, stric Jaša pa se je jeseni odselil na svoje (bravo Jaša!).
A da se vrnemo nazaj na poletje. Kljub velikim načrtom, da bomo šli kampirat na morje, smo pristali v Trenti. Pa smo bili spet vsi z mački vred kot v raju. No Erik je potreboval malo več Sašotove pozornosti, a naložba je bila pravilna, ker potem septembra nismo imeli nikakršnih težav pri odhodu v vrtec.
Doma imamo dva mačka, ki ne samo, da imata psihološke probleme ob vnovičnem povečanju družine, temveč je črni Miško dejansko letos hudo zbolel, tako da so mu že drugič komaj rešili življenje. Imel je zaprt sečevod in v sebi posebne redke bakterije in je še vedno na dieti. Obema dodajmo posebni dodatek k hrani, tako da se nam zdi, da imamo zares štiri otroke doma.
V Trenti je Sašo največ slikal (ja, to je moj osnovni poklic) za našega pleskarja Marjana, naredil pa sem tudi nekaj slik Ljubljane ter eno fantazijsko za prodajo, še pred Trento pa sem imel naročilo za portret v naravni velikosti. Letos so moja dela odkupili tudi za stalno zbirko Moderne galerije v Ljubljani, imel pa sem tudi nekaj skupinskih razstav, med katerimi bi izpostavil predvsem Video umetnost v Sloveniji po letu 2000, ter Navzdol po zajčji luknji, pregled slovenskega sodobnega slikarstva, obe v Ganes Pratt, slednja še v Celju. Razstave so bile še v Novi Gorici, Bruslju, Bonnu in Sofiji. Letos sem nadaljeval predvsem s serijo besednih risb, produkcija pa je zelo majhna, tudi zaradi odpovedi samostojne razstave v Ljubljani zaradi galerista, ki je izkoristil moje zaupanje. Ja, slabi odnosi me vedno ohromijo. No vsaj del denarja je že vrnil.
Prevladovala pa je predvsem glasba. Imel sem nekaj delavnic vokalnega bobnanja z usti z mladino po Ljubljani, ter nastope s Perpetuum Jazzile in Xplozion. Recimo na podelitvi Viktorji, kjer smo Xplozion skozi celotno prireditev glasbo izvajali v živo, ter na koncu nastopili z Oliver Dragojevićem. Z njim smo se pojavili še v ljubljanskih Križankah in Dunaju, kot gostje njegovega koncerta. S Perpetuum Jazzile smo sezono kronali z dvojno zlato medaljo na "Word Choir Games", (svetovne zborovske igre) v Gradcu (tam smo na koncertih uživali predvsem pri Real Group in Naturally 7) ter z dvemi razprodanimi koncerti z gosti BR6 iz Rio de Janeira v Cankarjevem domu. Z njimi smo šli še v Kiev na Vokal Zone Festival, kjer smo nastopili tudi z ukrajinskimi Mensound. V decembru smo nastopili 24. pred ljubljanskim magistratom in 30. z Xplozion pred Maximarketom.
Konec oktobra pa smo se odpeljali z našim Kangoojem v Slovenj Gradec, pa nato v Dresden za eno noč in na koncu v Berlin, za CEL MESEC NOVEMBER. Kak raj za ljubitelje umetnosti. Med drugim smo si ogledali Pergamon muzej (ne hodi v Grčijo gledat njihove umetnine ampak sem), padli dol pri njihovi Nacionalni galeriji s slikami od srednjega veka do 18. st. Tudi v Stari nacionalni galeriji so imeli nekaj dobrih primerkov 19. st.. Nina je bila predvsem navdušena nad Caspar David Fridrichom, znancem iz diplomske naloge. Prevzeti pa smo bili tudi nad Židovskim muzejem, Libermannovo arhitekturno mojstrovino in samo razstavo.
Pri 6 mesecih se nam je Karin začela plaziti in potem ko smo prišli domov iz Berlina, se je že začela dvigovati na zadnje noge. Zaradi Erika mora biti hitra. No za Erika je vse še preveč počasno. Z njegovimi besedami: mislil je da se bo Karin rodila, enkrat bomo prespali in potem se bo lahko igral z njo. V Berlinu sva ju lahko že opazovala v skupni zaposlitvi z igračami: Erik se je igral, Karin pa preizkušala z usti.
Zaradi Erika smo si v Berlinu ogledali še več njemu primernih strvari in čisto nič obžalovali: Muzej za naravno znanost je navdušil z največjim dinozavrom in računalniško (re)animacijo ter prikazom nastanka vesolja. Živalska vrta, ja imajo dva, sta bila ooooooo in aaaaaaah. Severni medvedi, vsi možni pingvini, nilski konji, nosorogi, panda in flamingi, vsi v ogromnih prostorih, brez vidnih ograd ter pavi ki se prosto sprehajajo ob potki. V živalskem vrtu so bila igrišča gusarska ladja, zdravnik in gasilci, okoli našega doma pa jih je Erik poimenoval Riba biba (z leseno ribo/ladjo) tako hipijevsko leseno pisano igrišče s hišico, kjer se lahko pogreješ ter Piratski otok, modro sodobno igrišče, ki je imelo tudi tramopolin. A da ne pozabimo omeniti nepozabnega akvarija s koralnimi grebeni, morskimi psi, meduzami in drugimi čudovitimi kreaturami morja. Videli smo le eno četrtino tehničnega muzeja, predvsem se navdušili nad hišo eksperimentov imenovano Spectrum, Erik pa je bil navdušen nad delom muzeja, kjer je bilo v zgornjih odprtih nadstropjih najmanj 20 letal iz različnih obdobij ter spodaj ladij. Z Ninino dopisovalko Aniko iz Fintla pri Hamburgu in njeno družino smo odšli v Legoland Discovery center, kjer smo zdravili navdušenje nad Lego kockami. Nismo ga ozdravili. Tudi vožnja po Berlinu je bila super: tramvaji, U-bahni, dvonadstropni avtobusi in ladjica, vse to smo dobili na našo mesečno karto.
December je bil v znamenju obdarovanj, kajpak. Nekaj smo jih še iz Berlina prinesli. Dedkov Mrazev je bilo čist preveč, razen za Erika, seveda.
Leto 2008 je bilo v znamenju takšnih in drugačnih potovanj. Do konca leta smo pripotovali celo z več potniki in z zelo veliko prtljage, ki pa nas ne obremenjuje. Ja, eno povratno prosim. Do kam? Ja do sem, kajne?!
Upam, da bo prihajajoče leto tudi tako dobro z nami.
Tudi vsem vam, dragi prijatelji, želimo vse najlepše v letu 2009.
družina
Schmidt Vrabič
Od letošnjega letu mi je ostalo kar nekaj dogodkov v prekrasnem spominu. 17. maja sem rodila našo Karin čisto na tak način kot smo si želeli. A cappella koncert v Žalcu, kamor smo odšli še kot 3 članska družinica, naju je zgleda zdrmal. Naslednji dan, to je 10 dni čez uradni rok, na en dva tri, je bila deklica tu. Seveda je bil tudi Sašo zraven. Še isti dan sta naju obiskala Erik in Goga. Tok sva bili fit, da sva v torek že romali po Erika v vrtec, kjer je imel plesno predstavo. Junija so odšli naši nepravi stric, teta in bratranec Ivanec, živet in delat na jug Norveške v Mandal in »pri nas« na Mestnem trgu se je spet zgodila velika rošada. Mojca in Tomaž sta šla živet v Ivančevo stanovanje v Kamnik, dedi Matjaž je končno prišel do lastnega ateljeja v njuni bivši sobi, stric Jaša pa se je jeseni odselil na svoje (bravo Jaša!).
A da se vrnemo nazaj na poletje. Kljub velikim načrtom, da bomo šli kampirat na morje, smo pristali v Trenti. Pa smo bili spet vsi z mački vred kot v raju. No Erik je potreboval malo več Sašotove pozornosti, a naložba je bila pravilna, ker potem septembra nismo imeli nikakršnih težav pri odhodu v vrtec.
Doma imamo dva mačka, ki ne samo, da imata psihološke probleme ob vnovičnem povečanju družine, temveč je črni Miško dejansko letos hudo zbolel, tako da so mu že drugič komaj rešili življenje. Imel je zaprt sečevod in v sebi posebne redke bakterije in je še vedno na dieti. Obema dodajmo posebni dodatek k hrani, tako da se nam zdi, da imamo zares štiri otroke doma.
V Trenti je Sašo največ slikal (ja, to je moj osnovni poklic) za našega pleskarja Marjana, naredil pa sem tudi nekaj slik Ljubljane ter eno fantazijsko za prodajo, še pred Trento pa sem imel naročilo za portret v naravni velikosti. Letos so moja dela odkupili tudi za stalno zbirko Moderne galerije v Ljubljani, imel pa sem tudi nekaj skupinskih razstav, med katerimi bi izpostavil predvsem Video umetnost v Sloveniji po letu 2000, ter Navzdol po zajčji luknji, pregled slovenskega sodobnega slikarstva, obe v Ganes Pratt, slednja še v Celju. Razstave so bile še v Novi Gorici, Bruslju, Bonnu in Sofiji. Letos sem nadaljeval predvsem s serijo besednih risb, produkcija pa je zelo majhna, tudi zaradi odpovedi samostojne razstave v Ljubljani zaradi galerista, ki je izkoristil moje zaupanje. Ja, slabi odnosi me vedno ohromijo. No vsaj del denarja je že vrnil.
Prevladovala pa je predvsem glasba. Imel sem nekaj delavnic vokalnega bobnanja z usti z mladino po Ljubljani, ter nastope s Perpetuum Jazzile in Xplozion. Recimo na podelitvi Viktorji, kjer smo Xplozion skozi celotno prireditev glasbo izvajali v živo, ter na koncu nastopili z Oliver Dragojevićem. Z njim smo se pojavili še v ljubljanskih Križankah in Dunaju, kot gostje njegovega koncerta. S Perpetuum Jazzile smo sezono kronali z dvojno zlato medaljo na "Word Choir Games", (svetovne zborovske igre) v Gradcu (tam smo na koncertih uživali predvsem pri Real Group in Naturally 7) ter z dvemi razprodanimi koncerti z gosti BR6 iz Rio de Janeira v Cankarjevem domu. Z njimi smo šli še v Kiev na Vokal Zone Festival, kjer smo nastopili tudi z ukrajinskimi Mensound. V decembru smo nastopili 24. pred ljubljanskim magistratom in 30. z Xplozion pred Maximarketom.
Konec oktobra pa smo se odpeljali z našim Kangoojem v Slovenj Gradec, pa nato v Dresden za eno noč in na koncu v Berlin, za CEL MESEC NOVEMBER. Kak raj za ljubitelje umetnosti. Med drugim smo si ogledali Pergamon muzej (ne hodi v Grčijo gledat njihove umetnine ampak sem), padli dol pri njihovi Nacionalni galeriji s slikami od srednjega veka do 18. st. Tudi v Stari nacionalni galeriji so imeli nekaj dobrih primerkov 19. st.. Nina je bila predvsem navdušena nad Caspar David Fridrichom, znancem iz diplomske naloge. Prevzeti pa smo bili tudi nad Židovskim muzejem, Libermannovo arhitekturno mojstrovino in samo razstavo.
Pri 6 mesecih se nam je Karin začela plaziti in potem ko smo prišli domov iz Berlina, se je že začela dvigovati na zadnje noge. Zaradi Erika mora biti hitra. No za Erika je vse še preveč počasno. Z njegovimi besedami: mislil je da se bo Karin rodila, enkrat bomo prespali in potem se bo lahko igral z njo. V Berlinu sva ju lahko že opazovala v skupni zaposlitvi z igračami: Erik se je igral, Karin pa preizkušala z usti.
Zaradi Erika smo si v Berlinu ogledali še več njemu primernih strvari in čisto nič obžalovali: Muzej za naravno znanost je navdušil z največjim dinozavrom in računalniško (re)animacijo ter prikazom nastanka vesolja. Živalska vrta, ja imajo dva, sta bila ooooooo in aaaaaaah. Severni medvedi, vsi možni pingvini, nilski konji, nosorogi, panda in flamingi, vsi v ogromnih prostorih, brez vidnih ograd ter pavi ki se prosto sprehajajo ob potki. V živalskem vrtu so bila igrišča gusarska ladja, zdravnik in gasilci, okoli našega doma pa jih je Erik poimenoval Riba biba (z leseno ribo/ladjo) tako hipijevsko leseno pisano igrišče s hišico, kjer se lahko pogreješ ter Piratski otok, modro sodobno igrišče, ki je imelo tudi tramopolin. A da ne pozabimo omeniti nepozabnega akvarija s koralnimi grebeni, morskimi psi, meduzami in drugimi čudovitimi kreaturami morja. Videli smo le eno četrtino tehničnega muzeja, predvsem se navdušili nad hišo eksperimentov imenovano Spectrum, Erik pa je bil navdušen nad delom muzeja, kjer je bilo v zgornjih odprtih nadstropjih najmanj 20 letal iz različnih obdobij ter spodaj ladij. Z Ninino dopisovalko Aniko iz Fintla pri Hamburgu in njeno družino smo odšli v Legoland Discovery center, kjer smo zdravili navdušenje nad Lego kockami. Nismo ga ozdravili. Tudi vožnja po Berlinu je bila super: tramvaji, U-bahni, dvonadstropni avtobusi in ladjica, vse to smo dobili na našo mesečno karto.
December je bil v znamenju obdarovanj, kajpak. Nekaj smo jih še iz Berlina prinesli. Dedkov Mrazev je bilo čist preveč, razen za Erika, seveda.
Leto 2008 je bilo v znamenju takšnih in drugačnih potovanj. Do konca leta smo pripotovali celo z več potniki in z zelo veliko prtljage, ki pa nas ne obremenjuje. Ja, eno povratno prosim. Do kam? Ja do sem, kajne?!
Upam, da bo prihajajoče leto tudi tako dobro z nami.
Tudi vsem vam, dragi prijatelji, želimo vse najlepše v letu 2009.
družina
Schmidt Vrabič
Komentarji