Berlin

Še preden se dotaknem in opišem vsaj eno izmed tukajšnjih muzejskih postavitev, razstav, nekaj kar ni samo muzika, se ob mojem poznem pivu doma, remasterirani in digitalizirani Joni Mitchell, ponovnih ogledih odličnih oddajah Matthew Collingsa - This is Modern Art, ko ostali že spijo, pojavljajo mnoga Pollockovska vprašanja o identiteti in iskanju identitete, kar je čisti dolčas, a tako je pač. Tehnika torej sploh ni pomembna, pomemben je občutek za čas, pripoved in dostopnost. Družina je z menoj in zadnja leta jo zavestno vključujem v delo. Vprašanje, če je ne bi bilo z menoj sploh torej ne obstaja, bi pa bilo zame verjetno prav porazno, če bi sam blodil po Berlinu, ki je tako zanimiv, da bi me enostavno posrkal. Čeprav morem pohvalit moje spremljevalce. Neverjetno formo smo vspostavili in otroka sta potrpežljiva ob desetinah prehojenih kilometrov na dan. Vseeno sta majhna - Erik je 4, Karin pol leta. Včeraj sem Erika vprašal, kaj je to umetnost? Dal mi je super odgovor. Za Erika je umetnost vse, kar je dobro. Torej, če delava dobre slike ta trenutek v improviziranem studiju v kopalnici in včasih še kje drugje, potem je to umetnost? Če naredimo dobre plačinke, prav tako?

Berlin nas je objel s prijaznostjo. Ljudje so pripravljeni na dialog, pripravljeni pomagati. Otroški voziček odpira vrata vsepovsod. Ima pa mesto tudi neverjetno temno preteklost, ki se jo začuti s časom. Preplet te hvaležnosti in pokornosti, obžalovanja se čuti. Čutit mesto v mesecu dni je seveda premalo, a vseeno prav dobra izkušnja.

Danes smo eni izmed zadnjih odšli iz Tehničnega muzeja, kjer je pri Gleisdreich U2 postaji nastala ta fotografija iz objektiva razpadajočega Nikona.