Še več glasbe v Berlinu

V času, ko nas je poleg strahu pred ekološko katastrofo preplavil še strah pred posledicami finančne krize, ki jih je načela poglavarka sveta, sem v tukajšnjem okolišu Berlina odkril kar nekaj koncertov skupin, ki bi jih z veseljem šel poslušat v živo, če me ne bi utrujena stopala zadržala kar doma, tukaj na Kastaneallee 45, sploh zato, ker odvračajo misli od t.i. "TV problemov". A to še ne pomeni, da o njih ne bi zapisal nekaj besed. No, nekaj o glasbi, kasneje pa se dotaknem tudi likovne umetnosti, da ne boste mislili, da sem popolnoma pozabil na njo. Death Cab for Cutie poznam že dlje časa, indie band iz Seattla. Če ne drugje, jih veliko vrtijo na Radio Paradise.dom. Res ne morem mimo, da ne bi vsaj omenil, da so nadaljevanje v 1990-ih tam narejene "grunge" scene. No, to je v bistvu očitno, a vseeno je ta skromnost in intimnost ta, ki me privlači. To opisuje socialno stanje sveta, kot je to v pravem času delal tudi Bob Dylan in drugi. Velike zgodbe, vsaj tukaj v Berlinu so bile večkrat porušene. Pa so bili tudi tukaj Mercury Rev... No, najbolj pa me je presenetil tukajšnji sklop koncertov, ki jih prirejajo v bljžnji Maschinenhaus z naslovom "Sit down and sing". No, kot sem omenil, so bili dnevi, ki jih nisem mogel več podaljšati, zato se koncertov žal nisem videl. Šlo pa je za sklop skupnih koncertov izjemnih in dokaj neznanih avtorjev z zelo poslušljivo glasbo - Down Pilot, Lonely Dear ter Josh Rouse. Preverite. They give me hope! Sploh Josh Rouse.