King's Singers, Philhamonie, Berlin, 12. 11. 2008

King's Singers so nedvomno ena najboljših a cappella skupin na svetu, tako vsaj pravijo. Osebno jih vsak teden slišim vsaj enkrat v oddaji Vocal Chords, ki jo spremljam preko spleta, ko nas njihova "Born of a new day" vedno znova uvede v odlično dvourno oddajo posvečeno samo vokalni glasbi. V zadnjih sedmih letih, ko je a cappella postala ena izmed mojih največjih ljubezni, sem slišal King's Singers samo preko studijskih posnetkov in za moj pretirano ritmično "beatbox-erska" in umetniško eksperimentalna zanimanja so se mi zdeli premehki in preveč klasični. Morda so to še zmeraj, a ko sem v berlinski Filharmoniji zaslišal šest neverjetnih glasov brez dodatnega ozvočenja, sem ostal brez besed, odprtih ust, še programskega lista si nisem upal zapreti. Uvodna pesem "Musica Dei donum" me je ganila do solz, resnično. Nisem še slišal takšne magije vokala, takšne perfekcije v dinamiki, skupnega barvanja in harmonične preciznosti. Sploh pa me je fasciniral zvok v dvorani, ki je (bil) briljanten. Koncert z naslovom "Birds, bats and beasts" je bil izbran zelo pestro, saj je bil to jubilejni koncert ob 40. obletnici delovanja skupine. Tako so v prvem delu izvajali predvsem staro srednjeveško angleško glasbo, z dodatki skladatelja György Ligetija z besedili nadrealističnega Lewis Carolla. Vseakor so na trenutke spominjali na Monty Python, kar je bilo sploh humorno. V drugem delu so popolnoma šokirali s težkim in dolgim ambientalno minimalističnim delom John McCabea in po njem zadovoljili tudi manj zahtevne poslušalce svojimi pop aranžmaji znanih avtorjev, kot so Sting, Billy Joel, The Beatles. Koncert so v tretjem bisu zaključili z vrhunsko intimno izvedbo Black Bird. Mislim, da sem jih dejansko videl v najboljši letini, pa še svoje starše neverjetno osrečil z lepim predbožičnim darilom, obiskom njihovega koncerta v najboljpih vrstah. Ob kraljevih pevcih smo se počutili resnično kot kralji. Več o koncertu je napisal tudi Paul Moor: Tukaj